V torek popoldne sva se z Blažem takoj po službi odpravila proti Naravskim ledinam. Pri leseni hiški na Lužah sva srečala gospoda, ki je ravno barval ograjo. Tako bo hiška, ki stoji tik ob poti na idilični lokaciji še lepša. Malo naprej se odcepiva na lovsko pot, ki vodi pod steno Šmohorice. Ob hoji si vseskozi ogledujeva čudovito okolje. Takoj opaziva rastišče avriklja, ki čudovito cveti na strmih skalah. Nasplošno se narava prebuja, vidni pa so tudi ostanki zime. Enkrat prečiva krajše, popolnoma nenevarno snežišče in že sva pod obsijano steno Šmohorice. Takoj je jasno, da bodo topla oblačila ostala v nahrbtniku.

Pričneva tako, kot da je poletje – v kratkih rokavih. Blaž hitro potegne prvi raztežaj, čeprav vmes parkrat omeni, da “tu in tam nekaj miga in da naj popazim kam stopam”. Hitro mu sledim in mimogrede v dolino pošljem par zajetnih kosov (ja, zima je naredila svoje). V vodstvu se na mojo željo ne zamenjava. Blaž ekspresno napelje naslednji raztežaj, sam mu sledim in sproti na hitro očistim zemljo v smeri in že sva v pasu rušja pod vrhom Šmohorice. Od tu nadaljujeva še dva raztežaja do vrha Šmohorice (na vrhnjem skoku je za popolnoma varen prehod nameščen svedrovec, nekaj nižje pa je za varovanje tudi zanesljivo drevo). Na vrhu posediva in opazujeva, kako se dan preveša v večer.

Po žlebu, kjer je še nekaj snega, ki pa se mu brez težav izogneva, pohitiva proti vrhu. Tam srečava oskrbnika koče, ki je ravno fotografiral čudovit sončni zahod. Zapletemo se v pogovor o tem in onem, nato pa se v soju svetilk odpraviva nazaj v dolino.

Prelep dan na pobočjih Uršlje gore je (pre)hitro minil!