Z Rokom sva včeraj okrog osme ure zjutraj vstopila v na prvi pogled poraščeno steno Kugelsteina. Izbrala sva smer Henkelgalerie, ki že v prvem raztežaju postreže z nekaj zanimivimi gibi, težavnost pa je praktično konstantna vse do vrha, z izjemo krajših vmesnih delov. Gre za zelo lepo plezanje, po vsakem raztežaju sva nasmejana ugotavljala, da sva vsekakor izbrala pravo smer. Morda mi bo najbolj v spominu ostalo predzadnje sidrišče na čudoviti izpostavljeni polici in zajeda nad njo, ki je lepo vidna že izpod stene in ponuja plezanje v razkoraku z zelo dobrimi oprimki. Da ne bom delal krivice še vsem ostalim raztežajem, bom na tem mestu zapisal, da prav vsak izmed njih postreže s kakšnim zanimivim detajlom, tako da je smer v celoti zelo priporočljiva (v tem letnem času).

Skala je dobra do odlična, vseeno pa sva bila ponekod zaradi navidezne krušljivosti precej previdna, redkokateri oprimek ali stop pa se je dejansko zamajal. Zanimivo.
V prečki drugega raztežaja sem zagledal dve razcveteni velikonočnici in izpolnila se mi je nekajletna želja, da to kosmato cvetico vidim tudi v živo in ne samo na fotografijah. V Sloveniji je sicer zelo redka, saj jo najdemo samo na nekaj rastiščih (verjetno je eno izmed bolj znanih na Boču), pa še tam jih je menda iz leta v leto manj.

Glavni minus Kugelsteina je bližina avtoceste in industrijski pridih ter posledično hrup, se pa vse to izenači z nekajminutnim dostopom, hitrim sestopom, relativno dobro opremljenostjo smeri in zgolj slabo uro in pol povprečno hitre vožnje iz Radelj. Pa tudi pleza se večinoma po skali in ne po razni zelenjavi, kot izgleda na prvi pogled in na kar sem namignil že v prvem stavku.

Rok, hvala za odlično družbo in plezanje v vodstvu v vseh raztežajih!