100 milj Istre, ali sem to zmožen premagat? Nekako se je ta ideja porodila proti koncu leta 2012, nato sem izvedel, da se bo tekme udeležil tudi Jani Marn, poklical sem ga in dogovorila sva se, da opravila skupne priprave. Skupni treningi so se tako začeli nekje v decembru.

Glede na letošnjo zimo z obilico snega so bili ti kilometri in višinci še posebej težko prigarani.

Kar naenkrat je bil tu 12 april, start dirke. Od doma smo krenili v petek zjutraj ob 7:30, ter prispeli v Koromačno malo pred 14h. Vmes smo se nekajkrat ustavili, ter opravili ogled prenočišča, kjer bo spal najin SUPPORT (Janja in Klara).

V Koromačnem se z Janijem najprej odpraviva v prijavni štab dirke, kjer prevzameva startne številke, karte, kontrolne kartončke ter vreče v katere smo morali spakirati stvari, ki jih bomo potrebovali tekom dirke, te vreče je nato organizator dostavil v Buzet (60km), Poklon (103km) in Labin (142km).

Hitro (v 2h) zmečeva stvari v vreče, opravimo fotosešen s kameradi in odneseva vreče v štab.

 

 

Pakiranje… Stari trail gad Jani je tukaj zopet korak pred mano, vse spakiral v plastične posodice, tako da v primeru razlitja, stvari ostanejo suhe. Jaz sem koristil PVC vrečke.

Ker je bila ura še zgodnja smo se odločili, da se odpeljemo v Umag v lastni režiji in se tam v miru pripravimo na start. Na poti do Umaga nam pot prekriža nevihta, ki ob pomoči sonca pričara čudovito mavrico, ki pa je na sliki posneti iz avtomobila slabo vidna.

Prav tako spoznamo, da je jugo oblake pregnal precej dlje na sever, kot je bilo napovedano, tako da smo lahko UPALI na suho noč.

V Umagu najprej najdemo parkirno mesto v bližini startnega mesta, ter se odpravimo na kratek checking, da vidimo kako je na startu, ter mimogrede spijemo še eno kavico.

Sledilo je oblačenje in priprava na start… Zaradi slabih vremenskih napovedi, sem bil še vedno v dilemi, kaj vzeti s sabo… na koncu sem se odločil za manjšo vetrovko brez kapuce (kasneje se izkaže, kot pravilna odločitev – BINGO, sedi 5 ).Oblečena in obtežena s polnimi nahrbtniki se odpraviva na startno mesto, kjer se že začnejo zbirati tekmovalci.

Skupaj z boljšima polovicama in supporterkama si izmenjamo še nekaj zadnjih besed, napotkov, napravimo par posnetkov, poljubček in ura je že 9.

Ozračje je naelektreno do konca. Ko se oglasi cerkveni zvon, ki oznanja, da je ura 21h je naenkrat vse potihnilo. Občutek je bil fantastičen, telo je preplavil do sedaj še neznan občutek, strah, pričakovanje, nervoza, veselje, kar naenkrat imam po telesu kurjo polt… Odštevanje se začne 15, 14,….3,2,1.

Od 122 tekmovalcev, iz Evrope, Azije (1 Kitajc he he he), ki so vplačali startnino se je na pot proti 100 milj oddaljenem Koromačnem pognalo 117 tekmovalcev.

Takoj po startu najprej najdem Janija in skupaj nadaljujeva v manjši skupini, ki se tekom poti ob obali in nato po poljskih cestah proti Parenzani, čedalje bolj razbija, vmes celo nekajkrat ostaneva čisto sama. Lepo napredujeva proti 25 km oddaljenim Bujam, vmes naju za cca 20 minut ohladi nevihta, ki pošteno razmoči že prej ne najbolj suh teren. Trasa je spolzka in potrebna je

previdnost, nasvet organizatorja, da se uporabijo tudi na prvem delu trail copati je bila na mestu.

Sam se počutim dobro, edino skrb mi v tem začetnem delu povzroča nenormalno visok srčni utrip. Čutim, da nisem zadihan, da se počutim OK, le srčni utrip mi nakazuje, da sem za tako dirko v visokih obratih. Nekaj krat moje skrbi omenim tudi Janiju. Razmišljava, da bi bil mogoče moten sprejem na uri, sam sem bolj prepričan, da je posledica kombinacije prehlada, ki sem ga prestal teden dni prej, popite kave ter Redbulla. Sploh za slednjega sem prepričan, da je dežurni krivec, saj ga drugače ne pijem. V glavnem se poizkušam čim bolj sprostiti in umiriti pulz. V nekem delu, v hrib me Jani vpraša koliko znaša moj srčni utrip… pravega mu zamolčim in rečem 150, enostavno nisem želel, da si še on dela skrbi.

Po 25km in nekaj manj kot 3h prispeva v Buje, dolijeva vodo napraviva nekaj slik in že sva na poti proti 7km oddaljenemu Grožnjanu. No končno se je začel tudi srčni utrip umirjat, tako da sem ga sedaj imel tam okoli 140 JUPI . V Grožnjanu ponovno naletiva na Mateja Hribarja s katerim nato več ali manj skupaj nadaljujemo.

Opravimo fotoshuting in nadaljujemo cca 11km do naslednje okrepčevalne postaje Oprtalj. Kljub zelo dobrim oznakam nameščenim s strani organizatorja, se je nekaterim uspelo izgubiti oziroma zaiti, noč ima svojo moč in zakonitosti, treba je biti še bolj oprezen.

Lepo nasmejani in v dobri družbi prispemo v Oprtalj, opravimo rutinsko dolivanje tekočin , slikanje in že bežimo proti najvišji točki prvega dela (450 nm), ki nima ravno kakega famoznega imena. Od tu se po zelo zahtevnem (mokra skalna pot) grebenu za 400vm spustimo v dolino reke Mirne in nato po drugi strani zopet gor in od tam po razmočenem blatnem spustu pridemo do Buzeta.

Juhuhu topla oblačila, sveži copati, juhica, malo počitka, Cocacola in ne nazadnje svit in dnevna svetloba. Same odlične stvari za začetek najtežjega dela trase. Za nami je 61km v 8h in 20 minut, Jani je rekel, da je tempo prehiter.

Ko sem gledal malo po dvorani, kjer smo se preoblačili je bilo opaziti, kar nekaj mrkih in zamišljenih obrazov, nekaj udeležencev je že potrebovalo prvi počitek, kar nekaj jih je v Buzetu tudi odstopilo.

Na sliki je ekipa zbrana in pripravljena za nov podvig ali bolje rečeno dvig za 1000vm proti Žbevnici. Po eno urnem počitku smo naše noge le s težavo spravili v visoke obrate, naš račji slog je počasi prešel v tek in že smo bili v steni Žbevnice iz katere naredim nekaj prekrasnih fotografij.

Na Žbevnico Mateja doleti rahla kriza in se odloči, da bo malo postal z Janijem nadaljujeva do vrha. Tukaj naju dohitijo tekmovalci, ki so startali ob 7h iz Buzeta na 100KM.

Sledi spust do Trstenika, kjer se prvič od starta srečava z najinim support teamom. Ko zagledam Klaro in Janjo, dobim solzne oči (za nama je 76 km in sem že malo zje… ). Pogostita naju s kavo, štrudlom in palačinkami. Vmes se nam pridruži tudi Matej. Dolijeva vodo ter se posloviva.

Sedaj nas čakata dva vrha visoka prek 1000m ter 14 km do naslednje točke srečanja, ki je na Koritih. Prvo pade Gomila visoka 1026m, nato še Orljak visok  1106m, na obeh vrhovih naredim nekaj slik.

Po prekrasni poti prispeva do Korit, punci sta zopet dali vse od sebe in naju sprejeli z glasnim navijanjem, naju pogostili, zmasirali in motivirali.

Tako nabita z novim elanom in energijo nadaljujeva po zelo lepi poti, podobni tisti med Roglo in Ribniško kočo. Na poti do naslednje točke srečanja (Poklon) nama stoji 1241m visok Veliki Planik, na katerega vodi pot po severni strani, tako da naletiva na sneg, k sreči je pot uhojena in nama ne povzroča večjih preglavic.

Sledi 8 kilometrov spusta do Poklona, kjer naju zopet čakata nepogrešljivi Klara in Janja

Kar se mene tiče sem bil v Poklonu zelo lačen še posebej se mi je luštalo juhe. Na moje razočaranje je organizatorju juhe zmanjkalo, k sreči sem imel nekje v torbi štručko kruha. Z Janijem se odločiva za nekoliko daljši postanek saj naju do naslednje okrepčevalne postaje, čaka 27km in kar nekaj vm. Sam si zamenjam nogavice, hotel sem zamenjati tudi obutev, a mi zaradi nekoliko zatečenih prstov nadomestna ni prav. Nič čudnega saj je za nama 103km ter 17h naporov. Torbo si napolnim z geli in čokoladicami, popijem pol litra tekočine, napolnim kamelo ter si pripravim vetrovko, saj se pripravlja nevihta. Ko nekako zaključujeva s postankom pride v Poklon tudi Matej. Jani je bil navdušen, saj ga je za Mateja zelo skrbelo in je ves čas razmišljal ali se bo zbral in iz sebe stisnil tisto kar je zmožen.

Nič, treba je dalje, z Janijem zagrizeva v strmino proti najvišji točki trase 1400m visokemu Vojaku. Izbereva lep tempo in kar hitro začneva prehitevati tekmovalce, ki so že v strmini. Proti vrhu je kar nekaj snega, vendar je pot uhojena, malo pod vrhom se sliši grmenje nevihte, ki se bliža. Kot se izkaže kasneje je bila nevihta s točo, zaslužna za odstop prijateljev iz Treking lige. Na vrhu narediva nekaj fotografij in se hitro odpraviva v dolino saj je oblak že začel prekrivati vrh Učke.

Tukaj se teren zopet zamenja, podlaga postane podobna kot na Hrvaških otokih, ostre skale, veliko kamenja, posledično je korak zelo nezanesljiv in napredovanje počasnejše, kot sva pričakovala. Po tehničnem spustu v dolino prideva na prelep travnik, kjer je imela ena družina piknik, bili so obveščeni o dogajanju, tako da so prijetno navijali in naju kar v teku pogostili s pivom. Madona je pasalo .

Lepo nadaljujeva po grebenski poti, ki se na trenutke spušča in vzpenja vse do zelo napornega vzpona in prečenja Sisola. Ta nama je pa dal bage, prvo se pot vzpne po zelo strmem pobočju, tudi pot ni ne vem kako uhojena (organizator je pred tem pokosil trnje), nato se spustiš iz cca 750m na skoraj 0m, po zelo zahtevnem terenu. Tega peklenskega spusta pa kar ni hotelo biti konec.

Končno po 131km in 23h in 40 minut prideva v Plomin, zopet zagledam Klaro in Janjo, veselje je bilo nepopisno še posebej, ker sta se tokrat sami oborožili z JUHO. Pojedel sem kar dve porciji. Tukaj sem sam pri sebi prvič razmišljal, da se pa mogoče izide in dejansko pridem do Koromačnega, moja najdaljša prej pretečena trasa je bil 70km, čez Pohorje.

Počutje in vzdušje je bilo odlično, pred nama pa še ena jasna noč. Kaj bo prinesla? Veselje, razočaranje? Vse to je bilo ta moment zavito v preostalih 36km trase

Polna vsega, kar potrebujeva se odločiva, da na naslednji okrepčevalni postaji samo nekaj popijeva in nadaljujeva do cilja, NAPAKA. Ta del trase si nisva dobro ogledala, predvidevala sva da, bo dokaj enostavno, če bo vsaj še kaj energije v nama. Kot se je izkazalo je organizator pripravil pravo presenečenje. Najprej cca 450m vzpona na Standar. Zelo zanimiv vrh, na začetku se zelo hitro vzpneš, na koncu pa, kar ne mine pot do neizrazitega vrha. Sledil je spust, nekaj zelo lepe tekaške poti po travniških obronkih, nato pa na glavo dol do glavne ceste. Na glavni cesti gledava kam sedaj levo ali desno, nikjer oznak, na kar na drugi strani ceste slučajno opazim trak. Hitro čez cesto prosti pad 2m globoko in nato po jeklenicah do struge potoka. Na jeklenicah se mi zgodi zdrs in v dimljah na desni strani me malo zapeče. Na prvi polički malo preverim stanje in zgleda, kot da je vse OK. Nadaljujeva do kontrolne točke, ki je nad slapom in naprej do Labina.

Teh 13km je bilo res peklenskih, nisem mogel verjeti, da se je organizator odločil za spust po jeklenicah, neka punca je celo padla in morala odstopiti. V Labinu naju z navijanjem pozdravita Janja in Klara, kljub načrtovanem kratkem postanku nekaj pojeva in popijeva.

Ko pa se želiva odpraviti na prej me desna noga ne uboga več, kaj je sedaj to, očitno zdrs ob jeklenicah le ni bil tako nedolžen. Klara mi na hitro povije desno nogo z elastičnim povojem in po nekaj 100 metrih že lahko spravim nogo v tek. Lepo nadaljujeva na zadnji vrh 530m visok Oštri. Imava zelo dober tempo in celo dohitevava tekmovalce pred nama. Z vrha naju čaka lepa pot do vasi Skitača, ko me v dimljah zopet zaskeli. Tokrat je bolečina tako huda, da ob vsakem nerodnem koraku preklinjam. Do cilja pa samo 12km, odločen sem, da pridem do cilja, pa če se vlečem po vseh štirih. Ravno ko želim Janiju reci, da naj gre naprej me on prehiti in mi da protibolečinsko tableto. Po 15 minutah se stanje toliko izboljša, da lahko dokaj hitro hodim, vseeno dohitiva skupino pred nama, ki pa nama po tehničnem spustu do Crne punte uide. Posledica kombinacije slabih baterij v lučkah in težavnega terena je očitna. Od Crne punte samo še prečiva zaliv do Koromačnega. Na cilj prispeva po 31h in 40 minutah. Premagala sva 100 milj Istre.

Presenečen sem, ker zopet vidim Klaro in Janjo, ki sta se odločili, da naju počakata na cilju. Veselje je nepopisno, le energije nimam, da bi to pokazal. Organizator nama časti pivo, klobase in kruh, toplega obroka zopet ni bilo.

Za konec…

Zahvaljujem se Klari in Janji za nesebično podporo in bedenje v drugi noči. Bili sta zlati in ne znam si predstavljati teh 100 milj brez vaju. Janiju za družbo, nasvete in  spodbudo.

Kar se tiče organizatorja moram povedati, da so opravili ogromno delo in res zgledno označili traso, kar se tiče oskrbovalnih postaj, je tu pa tam kaj zmanjkalo vendar je treba vedeti, da so ljudje sodelovali in pomagali pri organizaciji in usmerjanju prostovoljno. Ne dvomim, da 100 milj Istre naslednje leto bo in da bo organizacija še boljša.

Trasa je lepa, pokrajina fantastična, ljudje dobri. Če ravno bi si kdo mislil, da tale Istra pa že ni ne vem kakšen zalogaj, najvišji vrh je visok le 1400m. Je treba vedeti, da se vseskozi giblješ med morjem in vrhovi, da opraviš 5600vm, da je trasa razgibana, da je podlaga zelo težavna za tek. Da je start zvečer, kar pomeni, da si v pogonu dve noči. Da je od 117 tekmovalcev na 100 milj do cilja prišlo 69 tekmovalcev. Ampak VZTRAJNOST se stalno poplača  .

Tehnikalije:

Link do galerije:
https://skydrive.live.com/?cid=2152A937FF6117F7&id=2152A937FF6117F7%211966#cid=2152A937FF6117F7&id=2152A937FF6117F7%211637

Link do trase, ki sem jo opravil:

http://www.endomondo.com/workouts/176800625/904807