Kam gremo lest? Košutnikov turn. Kar sedem nas je šlo tja. Ker je prešnji teden lezla Katja je bil ta teden na vrsti Vlado. Uf težko bo sem pomislila in res je bilo, pa ne zato, ker je Vlado izbral smer. Kljub sorazmerno nizki oceni smeri 5c, 6a…je bil cug, ki je premogel oceno 5c zelo težek…vse kar se je čulo od zadaj je bilo Vladoooo zategni rdečga, rumenga…

BTR velja za enega najlepših pa tudi najtežjih trekingov v Slovenski treking ligi. Tudi letos je več kot upravičil svoj sloves. Ultra trasa je na skoraj 30 km ponudila 2800 metrov vzpona. Seveda pa ni manjkalo lepih razgledov na dolino Soče.

V nedeljo sva z Rokom plezala Plate v Mali Raduhi. Smer je še vedno super, gužve ni bilo, ker sva bila dovolj zgodna. Za nama pa je že bilo nekaj navez. Če se ne motim je bila to Rokova prva smer v Raduhi. Je pa za pir dal…

Podnevi smo to naredili že velikokrat, ponoči še nikoli. Pa je res čisto drugače. Samota, jasno nebo z zvezdami, presenečeni pogledi živalic, ko pritečeš v sicer čisto njihov svet, mrzel veter, iskanje prave poti, skrite markacije, štrudel in Coca cola na Pesku, presenečena “tabornika” na Jezerskem vrhu, prikrite fuclarice, kletvice ko že n-tič brcneš v kamen, krvavo rdeča luna tik pred svitom, igra barv na nebu, prvi sončni žarki, predolga cesta s Kremžarjevega vrha, zmagoslavje v Dravogradu. Jaz sem zaključil na koči Planinc, Rok in Marko pa tam, kjer se Pohorje tudi uradno zaključi. GPS je pokazal okoli 70 kilometrov od štarta pa je minilo manj kot 12 ur. Pa še nasvet: res se splača!

Včeraj sva z Blažem plezala na Raduhi. Po Stanetovi gor, zavarovani poti dol in potem še v Frdamane luknje. Slednja smer ima sicer nižjo oceno kot Stanetova je pa plezanje mnogo resnejše. V Stanetovi zajedi je bila tudi Marinka s soplezalcema, Martina pa je plezala Micin steber.