Minulo nedeljo je v Vojniku potekala 4. tekma za Vzhodno ligo v športnem plezanju. Ožbi Arih je v kategoriji mlajših cicibanov osvojil odlično 3. mesto! Kako so se odrezali ostali Martinčki pa preverite na Climbers.si, kjer najdete tudi nekaj fotografij s tekme.

Zgodaj zjutraj sva se z Anžetom odpravila proti hribovjem v okolici Gradca. Izhodišce za Breitewand je po vodničku enako, kot za Rotewand in Röthelstein. Po dobrih 45min hoje in nekaj malega iskanja sva že bila pod smerjo, ki jo označuje napis “WIN” in puščica. S smerjo sva opravila brez vecjih težav. Detajl v drugem raztežaju si zasluzi navedeno oceno, prav tako pa smer ponuja še nekaj zanimivih prehodov.

Opremljenost ni cisto športna (tako kot v Röthelsteinu), je pa varovanje (svedrovci, klini, skalna ušesa, …) tam kjer je to potrebno.

Z vrha so naju vseskozi opazovali radovedni kozorogi, ki so se nato pomaknili malo nižje – srečala sva jih na sestopu. Prav tako sva si ogledala še zanimivo jamo, v kateri se nahajajo (glede na videno) težke športno plezalne smeri.

Do avta sva prisla se pred napovedanim dezjem, malo naju je mocilo le na dostopu. Super prezivet dan – graško hribovje se vidimo naslednjič!

Podatki o smeri:
Winnetouweg, V-, 210m (Skica)

Z Rokom sva včeraj okrog osme ure zjutraj vstopila v na prvi pogled poraščeno steno Kugelsteina. Izbrala sva smer Henkelgalerie, ki že v prvem raztežaju postreže z nekaj zanimivimi gibi, težavnost pa je praktično konstantna vse do vrha, z izjemo krajših vmesnih delov. Gre za zelo lepo plezanje, po vsakem raztežaju sva nasmejana ugotavljala, da sva vsekakor izbrala pravo smer. Morda mi bo najbolj v spominu ostalo predzadnje sidrišče na čudoviti izpostavljeni polici in zajeda nad njo, ki je lepo vidna že izpod stene in ponuja plezanje v razkoraku z zelo dobrimi oprimki. Da ne bom delal krivice še vsem ostalim raztežajem, bom na tem mestu zapisal, da prav vsak izmed njih postreže s kakšnim zanimivim detajlom, tako da je smer v celoti zelo priporočljiva (v tem letnem času).

Včeraj sva z Igorjem smučala v Medvedjem dolu. Vremenarji so napovedovali pomladne dnevne temperature zato sva načrtovala zgodnjo pot proti Avstriji. Ker pa se je ura ravno prestavljala na poletni čas in ker se je telefon odločil, da tokrat pač ne bo samodejno prestavil ure sem poskrbel da sva krepko zamudila plan

Iz spodnjega parkirišča sva se povzpela do melišč pod Stolom potem pa desno proti Vajnežu. Nekaj minut pred nama se je iz Celovške koče usula večja skupina smučarjev z istim ciljem kot midva, nekaj pa jih je že bilo v levi grapi proti sedlu (kjer se vzpenja večina tistih, ki želijo na Vajnež). Tudi sonce je že precej odtalilo to pobočje zato sva se raje usmerila v eno izmed grap, ki vodi na greben med obema Stoloma od tam pa po grebenu na Vajnež. Z vrha pa sva se spustila nazaj v sedlo in po levi grapi v dolino.

Kaže da se bo dalo v hribih letos še kar nekaj časa dobro smučati – snega je namreč na severnih pobočjih še veliko. Le dovolj zgoden je treba biti. Sredi dneva se z prisojnih pobočij vse pogosteje valijo plazovi južnega snega.