Včeraj smo na Martinčkovi “delavnici” gostili Matjaža Jerana, vrhunskega plezalca in obenem predstavnika Plezalnega centra Ljubljana. Zavedamo se, da so takšne delavnice ena izmed boljših poti k napredovanju v plezanju. Zbralo se nas je okoli 15 in vsi smo v štirih urah spoznali trike za izboljšanje plezalne tehnike, vaje za gibljivost, moč in še kar nekaj uporabnih informacij, ki jih bomo lahko uporabili v realnih situacijah.

Matjaž je odgovoril na vsa naša vprašanja, kljub ne ravno majhnemu število udeležnih, pa se je posvetil tudi vsakemu posamezniku in svetoval kaj vse bi bilo potrebno izboljšati, za čimbolj učinkovito napredovanje.

Matjaž je avtor gradiva za poučevanje plezalne tehnike, ki je dosegljivo na tej povezavi:
http://www.podsteno.si/images/userimages/poucevanje_tehnike_plezanja.pdf

Spodaj si lahko ogledate še nekaj utrinkov včerajšnjega popoldneva. Druženje smo kasneje nadaljevali še ob pijači. Hvala vsem za udeležbo!

KDAJ? Petek, 16.05.2014 ob 16.00 na umetni steni v Športni hiši Radlje

KDO? Matjaž Jeran (Inštruktor športnega plezanja, Plezalni center Ljubljana)

KAJ? Plezalna tehnika. Vsak posameznik bo lahko pridobil informacije kako izboljšati svojo plezalno tehniko, kaj so glavne in najpogostejše napake pri plezanju, kako napredovati, trenirati ipd. Delavnica bo trajala nekje med tremi in štirimi urami.

Plezalna delavnica je namenjena vsem, tako začetnikom kot tudi vsem ostalim.

Cena znaša 10eur na udeleženca, plačilo na dan delavnice. Vljudno prosimo za predprijave na info@pk-martincek.net

SE VIDIMO!

S Tadejo, Nacetom in Lidijo smo bili od četrtka do nedelje v Paklenici. Glede na napoved smo iztržili kar dobro vreme, vseeno pa je ostalo nekaj grenkega priokusa, saj sta sobotno deževje in nedeljska močna burja precej pokvarili naše načrte. Deževalo je sicer tudi v četrtek in petek, vendar v obliki bolj ali manj kratkotrajnih ploh.

Seveda sva z Nacetom po jutrih tudi plezala in sicer v petek Nosoroga (4c, 150m) in v soboto Flex & Rex (5a, 120m). Slednja je ponudila popolnoma moker detajl, povrhu vsega pa je ravno tam pričelo še deževati. V nedeljo sva se zbudila ob pol petih zjutraj, vendar se nama vstajanje ob tako nečloveški uri (rana ura- slovenskih fantov grob) ni obrestovalo, ker je ob odprtju balkona skoraj odpihnilo vrata z nama vred . Tako sva se vrnila v toplo posteljo vsak k svoji boljši polovici.

Naj omenim še, da smo si v petek ogledali tekmovanje Big wall speed climbing, ki je potekalo v 160 metrov visoki smeri BWSC z oceno 6c+ v Debelem kuku. Najboljša naveza jo je zmogla v nekaj več kot 15 minutah. Res impresivno in zanimivo za ogled! Istega dne smo bili prisotni tudi na filmskem festivalu, kjer je bilo predstavljenih nekaj krajših filmčkov s področja plezanja, podelili pa so tudi nagrade najboljšim plezalcem na prej omenjenem tekmovanju.

Pri baki Boji smo v četrtek zvečer obiskali drugo ekipo Martinčkov (Rok, Nina, Zala, Vlado, Katja, Jaka, Zmago), ki je pripotovala nekaj dni pred nami.

B’lo je fajn.

V torek popoldne sva se z Blažem takoj po službi odpravila proti Naravskim ledinam. Pri leseni hiški na Lužah sva srečala gospoda, ki je ravno barval ograjo. Tako bo hiška, ki stoji tik ob poti na idilični lokaciji še lepša. Malo naprej se odcepiva na lovsko pot, ki vodi pod steno Šmohorice. Ob hoji si vseskozi ogledujeva čudovito okolje. Takoj opaziva rastišče avriklja, ki čudovito cveti na strmih skalah. Nasplošno se narava prebuja, vidni pa so tudi ostanki zime. Enkrat prečiva krajše, popolnoma nenevarno snežišče in že sva pod obsijano steno Šmohorice. Takoj je jasno, da bodo topla oblačila ostala v nahrbtniku.

Pričneva tako, kot da je poletje – v kratkih rokavih. Blaž hitro potegne prvi raztežaj, čeprav vmes parkrat omeni, da “tu in tam nekaj miga in da naj popazim kam stopam”. Hitro mu sledim in mimogrede v dolino pošljem par zajetnih kosov (ja, zima je naredila svoje). V vodstvu se na mojo željo ne zamenjava. Blaž ekspresno napelje naslednji raztežaj, sam mu sledim in sproti na hitro očistim zemljo v smeri in že sva v pasu rušja pod vrhom Šmohorice. Od tu nadaljujeva še dva raztežaja do vrha Šmohorice (na vrhnjem skoku je za popolnoma varen prehod nameščen svedrovec, nekaj nižje pa je za varovanje tudi zanesljivo drevo). Na vrhu posediva in opazujeva, kako se dan preveša v večer.

Po žlebu, kjer je še nekaj snega, ki pa se mu brez težav izogneva, pohitiva proti vrhu. Tam srečava oskrbnika koče, ki je ravno fotografiral čudovit sončni zahod. Zapletemo se v pogovor o tem in onem, nato pa se v soju svetilk odpraviva nazaj v dolino.

Prelep dan na pobočjih Uršlje gore je (pre)hitro minil!