Že na začetku prejšnjega tedna, sem iz dneva v dan nervozno preverjal vremensko napoved za Paklenico. Na začetku ni kazalo najbolje, a se je napoved iz dneva v dan izboljševala. V četrtek zjutraj pade končna odločitev – popoldne z Rokom odrineva proti Paklenici. Še zadnjič preverim vrsto napovedi, ki sem jih zbral na spletu. V kolikor se bo komu zdelo koristno (najbolj zanesljiva je 3 dnevna napoved za Starigrad / Paklenica na prognoza.hr, takoj za njo pa 7 dnevna napoved za Zadar, tudi na prognoza.hr).

Predor  Sv. Rok je bil zaprt, zato naju čaka podaljšana vožnja čez Velebit. Tako na standardno lokacijo k baki Boji prispeva šele v poznih večernih urah. Seveda takoj ponudi rakijo, zapletemo se v kratek pogovor, nato pa sledi počitek. Kot bi trenil že zvoni budilka, pripraviva zajtrk in že odhitiva v kanjon.

Prvi dan sva splezala tri smeri. Za ogrevanje se odločiva za Josipo Debeljaka. Smer mi je od lani ostala v spominu kot odlično opremljena in lahka, torej primerna za pričetek. Že po prvih 25m ugotoviva, da se je nekdo potrudil in odstranil kar nekaj ploščic na svedrih. Vseeno se odločiva za nadaljevanje, smer je lahka, imava tudi set metuljev – ostalo pa je tudi kar nekaj svedrovcev.

Sledi nekaj fotografij na vrhu, nato na hitro sestopiva do avta in že nadaljujeva pod smer Oprosti mi  pape. Smer dokaj hitro preplezava, na zadnjem sidrišču  opaziva še gamsa, ki se mu je očitno mudilo do potoka, ki v tem času teče skozi kanjon.

Glede na dobro počutje, se namesto za Tinin smjer (4b+) odločiva za Spit bull (5a) v kombinaciji z Nosorogom (4c). Brez večjih težav se prebijeva do vrha, sledi sestop do avta, kjer pade soglasna odločitev, da s plezanjem za ta dan zaključiva.

Naslednji dan sva načrtovala več možnih scenarijev. V vsakem primeru sva želela začeti po Sjevernem rebru (4b+), nato pa nadaljevati po Akademski (4b), ali pa se odpraviti pod Stup in tam splezati Danajo (5b) oz. lažjo Abseil pisto (4b). Sjeverno rebro preplezava brez večjih težav in že se znajdeva pod Stupom, kjer poiščeva vstop v smer Danaja.

Prvi raztežaj Rok potegne brez večjih težav, v drugem raztežaju me izda nervoza in nekaj metrov pod štantom obtičim – do vpetja naslednjega svedra mi zmanjka približno pol metra.  Brez velikega oklevanja poprosim Roka, da me spusti do sidrišča, sledi prevezovanje in kar hitro je Rok uspešno preplezal detajl. Zadnji raztežaj tako spet dobim jaz. Nervoza in strah s prejšnjega raztežaja se poznata, a se kljub temu, da se noge včasih pošteno zatresejo brez večjih težav (sicer počasi) spravim čez. Juhej! Moja velika želja zadnjega leta – da bi stal na vrhu Stupa je uresničena. Kar ne morem verjeti. Na vrhu posediva, počakama navezo zadaj in povprašava za najbolj optimalen spust po vrvi. Kljub temu, da je na vrhu smeri označeno 2×40m, nama svetujejo kratek spust (15-20m) do sidrišča Abseil piste, nato pa naj bi s 60m dvojno vrvjo šlo kar do dna. Sicer sam v sebi malo podvomim, da bi šlo kar v enem raztežaju, a kar hitro ugotovim, da bo temu res tako. Sicer »na knap«, a je šlo.

Izredno zadovoljna se odpraviva še pod Tinino smer (4b+) in tako zaključiva drugi plezalni dan. V nedeljo vstanema zgodaj in preplezava samo lahko in kratko (a lepo) dvoraztežajno smer v Ovčjem kuku – Prijatelju moj (3+). Ocena je sicer lahka, tudi plezanje nič posebnega, je pa stena kar lepo pokonci.

Tako zaključiva s prvo Paklenico letos, preplezala sva 7 smeri:

Josipa Debeljaka, 4a,200m
Oprosti mi pape,4a,110m
Spit Bull (3r) + Nosorog (2r),150m
Sjeverno rebro,4b+,170m
Danaja,5b,100m
Tinin smjer (leva varianta),4b+,110m
Prijatelju moj,3+,80m